Opis

O ŠTIRIH KONČERTINIH

Razlog za nastanek končertinov je bil preprost – ustvariti enostaven material v obliki sonatnega stavka s specifičnimi metodičnimi cilji. Tovrstno učno gradivo učitelji violončela v praksi pogrešamo. Vsak končertino je posvečen konkretnemu učencu(-ki), ki sem ga (-jo) poučevala. Njihove osebnostne lastnosti so osnova za melodiko in karakter glasbenih idej. Težavnostna stopnja se z zaporedno številko zvišuje.

Vsi končertini so napisani v obliki sonatnega stavka z ekspozicijo, razvojnim delom in reprizo, nekateri imajo tudi kodo. Tonalitete so načrtno izbrane tako, da tudi dominantna lestvica omogoča razvoj specifičnega tehničnega znanja. Druga tema v ekspoziciji je napisana na dominanti, v reprizi pa v toniki. Tako učenec že naučeno drugo temo izvaja enako, le na eni struni nižje. Izjema je Končertino št. 4, saj je repriza v dominantni lestvici, druga tema zveni molovo.

Nekaj pomembnih metodičnih karakteristik:

KONČERTINO št. 1 v C-duru – posvečen Urši

• dva enostavna prehoda v četrto lego;

KONČERTINO št. 2 v D-duru – posvečen Tjaši

• veliko prehodov med prvo in četrto lego, pogosto čez prazno struno (z namenom, da se učenci navadijo menjati lege, ob tem pa ohranjati stik z inštrumentom, vendar brez napetosti v roki in prstih);
• lokovanje in artikulacija: martele, legato, detache, akcent.

KONČERTINO št. 3 v G-duru – posvečen Vitanu

• veliko različnih načinov menjav leg, kombinirano z menjavo strun;
• ritmične kombinacije: triole, punktirani ritem;
• karakter: radostno, mirno, dramatično, pojoče.

KONČERTINO št. 4 v C-duru – posvečen Heleni

• posebnost v obliki – repriza je v dominantni lestvici, druga tema je v molu;

Sanja Repše