Giuseppe Tartini

V Piranu, mediteranskem mestecu v slovenskem Primorju se je 8. aprila leta 1692 začela življenjska zgodba Giuseppa Tartinija, sina Giovannija Antonia di Domenica Tartinija iz Firenc in Katarine Zangrando iz stare piranske družine. Prve glasbene vzgoje je bil deležen pri patrih Filipinih; tudi violino se je verjetno začel učiti v Piranu in šolanje nadaljeval v kolegiju “Dei Padri Scolopi delle Scuole Pie” v Kopru, potem pa v Padovi, da bi se na očetovo željo posvetil duhovniškemu poklicu.

Nemirna narava pa ga je gnala predvsem v glasbo, posebno v študij violine in s štiriindvajsetimi leti je koncertiral po največjih italijanskih in mnogih evropskih mestih ter tekmoval z najslavnejšimi violinisti. Kmalu je postal glasbeni vodja v cerkvi Sv. Antona v Padovi, leta 1727 ali 1728 pa v tem mestu ustanovil tudi violinsko šolo. Šola je hitro zaslovela, k Tartiniju so prihajali najboljši učenci z vseh koncev Evrope in slavnega virtuoza ter spoštovanega pedagoga so upravičeno začeli imenovati Maestro narodov. Tartini je svojo violinsko šolo vodil več kot štiri desetletja, bila je najslavnejša v 18. stoletju sploh, maestrove pedagoške metode in posodobitve (npr. moderen violinski lok) pa so ohranile sloves in predstavljale temelj dobrega pouka violine še daleč v 19. stoletje.

V zadnjih dveh desetletjih življenja (umrl je 26. februarja 1770 v Padovi) se je ukvarjal bolj z glasbeno filozofijo, teorijo in akustiko, pa vendar je zapustil tudi obsežen skladateljski opus - okrog dvesto koncertov in prav toliko sonat, med katerimi je najslavnejša Vražji trilček, še dandanes preizkusni kamen vseh velikih virtuozov.


Mojca Menart